Krščanska duhovnost je v teku svoje celotne zgodovine – ob liturgiji – poznala obliko bogočastja, ki jo imenujemo ljudska pobožnost in ki je v osrednjem delu otoka še danes ohranjena v izvirni obliki.

Pasionska dediščina se na celem otoku, še zlasti v njegovem osrednjem delu, najbolj slikovito kaže v procesiji "Za križem", v nabožnih pesmih ('Gospin plač') in molitvah. Pobožnost je že stoletja globoko vtakana v dušo otoškega človeka. Na začetku duhovščina ni imela posebne vloge, pevci so se zbirali ad hoc in peli prastari ljudsko-koralni pasion. Procesija je imela izrazit ljudsko-bratovščinski značaj, ki je opazen tudi danes.

Prvi zapis o procesiji "Za križem" najdemo v vizitaciji škofa Milanija iz leta 1658. Zapisal je, da se je procesija začela mnogo prej in da so jo prirejali ob velikih petkih zjutraj ali po polnoči. Danes se procesija "Za križem" začenja ob 23. uri na veliki četrtek, traja 8 ur, dolga je okoli 22 km, zajema pa šest župnij: Jelso, Pitve, Vrisnik, Svirče, Vrbanj in Vrbosko.

Na čelu procesije hodi križenosec, bos ali v nogavicah, in nosi križ, pokrit s prozorno črno tančico. Križenosec ima svoje pomočnike, spremljevalce, pevce in odgovarjalce, ki pojejo "Gospin plač", nosače ‘torcev’ (velikih sveč) in ‘batištrado’ (vodnika procesije). Vsi so oblečeni v bele bratovščinske tunike. Uradnemu osebju procesije se pridruži množica vernikov z vsega otoka in tudi turisti, vsi pa nosijo sveče in rožne vence. Ostali meščani in številni gostje pričakajo procesijo iz drugih mest ter z njimi v cerkvi poslušajo pevce in odgovarjalce ter sodelujejo pri molitvah.

"Mimo gredo križi v jasni aprilski noči. Tako hodijo že stoletja kot simbol neprekinjenega izročila in vere. Hodijo po istih poteh, po istih obronkih. Stoletja jim niso odvzela čara in globokega pomena."